Arhiv razstav

  • Bojan Bensa: Obisk neme živali

    Bojan Bensa: Obisk neme živali

    Razstavljena dela Bojana Bense predstavljajo zelo osebno slikarsko izpoved. Razstava zajema enajst del, ki prikazujejo umetnikovo ustvarjanje od leta 2009 do danes. Dela Die Angstmacher (Zastraševalci), Obisk neme živali in Shepherd so v AS Galeriji predstavljena prvič. 
    Bensa je predstavnik klasičnega slikarstva, vendar to, da v svojih delih uporablja oljne barve, ni poglavitno. Njegove slike kažejo prostor, v katerem je meja med zunanjim in notranjim tako rekoč izbrisana. Zgodbe so zelo osebne in temeljijo na njegovih notranjih občutjih, izkušnjah in doživetjih. 
    Sprva je bila prevladujoča motivika portret, predvsem glave, pozneje pa tudi živali. Živali mu že od samega začetka pomenijo arhaičen simbol. Pravi, da mu na neki način pomagajo pri slikanju človeške figure; človeško figuro želi razložiti s pomočjo živalske. 
    Bensova likovna ustvarjalnost je prežeta z nedoumljivostjo nezavednega. Zanj je največji t. i. erotični moment, ko se realno dotakne nezavednega. Če pride do tega, pravi, lahko govorimo o pravi Umetnosti.
    Bojana Benso zanimajo zavedna in nezavedna dejanja. Prek slikarstva se ukvarja z nezavednim. Z njim umetnik raziskuje gorečnost oziroma strast svojega duha. V vsaki njegovi sliki čutimo, kako se nezavedno dotika zavestnega (zavednega). Te slike so njegovi vzporedni svetovi. Za motivna izhodišča umetnik izbere to, kar je v njem. Z nezavednim se srečuje, odkar pomni. Zanimajo ga sanje, vzporedni svetovi … Prav sanje so tiste, ki nas lahko pripeljejo do zavednega, kar zna biti zelo boleče. Zato stvari potlačimo. Vprašanje je, koliko smo ljudje še sposobni videti tisto, kar je za vsebino oziroma pod površino. Sprašuje se, ali gledalec v njegovih slikah lahko vidi stvari, ki se dogajajo znotraj slike. On temu reče, da gre za prostore razmisleka oziroma medprostore, ki se zgodijo med stvarmi, ki so v sliki. Delo z naslovom Obisk neme živali govori prav o tem. V naslovu, ki je večplasten, večpomenski, celo malo misteriozen, lahko čutiš povezavo z iracionalnim, neotipljivim, ki je v stiku ženske in živali. Je žival prispodoba umetnika samega? Premalo se zavedamo, da v resnici nezavedno vodi naše življenje. 

    Njegove slike so prežete z žarečimi barvami – od oranžne, rdeče, rumene, modre, zelene … Liki niso realistični. Njegovi psi so pogosto naslikani z modro, rumeno, oranžno ... Pravi, da gre za figuro oziroma za reminiscenco nanjo. Umetnik sledi občutku in doživljanju tistega, kar vstopi v njegov nezavedni svet. Lahko bi rekli, da gre za energetsko-čutni in ne vidni vtis. Ker na sliko prenaša energijo portretiranca, se zgodi, da so osebe na sliki drugačne kot v resničnem, snovnem svetu. Če bi slikal racionalno, jih ne bi nikoli naslikal z nerealnimi barvami. Prizorišče na sliki želi premakniti iz realnega v vzporedni svet. Te slike so neke vrste vzporedni svetovi.
    Najnovejše delo z naslovom Shepherd je posvečeno Pablu Picassu, ki je naslikan kot univerzalno bitje, ki ga imenuje ONO. Univerzalno ONO. Picasso, napol gol, pokrit ima le spodnji del telesa, kjer vidimo detajl iz slike Avignonske gospodične, stopa čez vodo, v ozadju pa se vidi španska pokrajina. Na ramenih nosi ovco. Naslikal ga je v modri barvi, ker ga ima za posebnega, edinstvenega in modrega človeka. Simbolično bi to lahko pomenilo, da je vodnik, pastir. Začetnik nečesa novega. Je vodilna in izjemno pomembna osebnost slikarstva 20. stoletja. Z delom Avignonske gospodične iz leta 1907 se je začel preporod slikarstva v kontekstu razumevanja slike kot neke avtonomne površine. Vse, kar je na njej oziroma znotraj nje, postane večpomensko. Bense na Picassovih slikah ne zanima kubizem kot tak, ampak to, kaj ga je pri slikanju gnalo. Pri tej sliki ne gre za »hommage« umetniku, ampak ga zanima njegova osebna zgodba. Gre za racionalno vprašanje, ki se mu poraja, in sicer kaj je bilo v nezavednem; zakaj se je človek vrsto let ukvarjal z neko stvarjo. Zanj je to temeljno vprašanje.
    Bensova umetnost ni senzacionalistična, kot se pogosto dogaja v današnjem času, ko umetniki posegajo po filozofskem, sociološkem in po analitično-družbenem stanju prostora, v katerem živijo, ampak gre za svojevrstno magijo, ki mu jo uspe narediti iz svojih slikarskih stvaritev, ko na platno pretvori svoja notranja občutja in slikarska doživetja. 

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 20. septembra do 30. novembra 2017.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Small but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči)

    Small but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči)

    Letošnji nagrajenec Nagrade skupine OHO je Simon Hudolin - Salči. Predstavil se bo skupaj z Matejo Rojc.
    Simon Hudolin - Salči in Mateja Rojc, ki delujeta pod skupnim imenom Small but dangers, v AS Galeriji predstavljata dela iz zadnjih desetih let njunega ustvarjanja.
    Izbrala sta slike, grafike, kolaže in gobeline, ki se vsebinsko in/ali estetsko skladajo z razstavnim prostorom.
    Na razstavi, ki sta jo poimenovala Brez naslova, umetnika predstavljata dela, ki celovito zastopajo vsebino in estetiko njunega dela, to je zavezanost objektu, katerega vsebina je kljub svoji neposrednosti nedostopna.
    Objekti, v tem primeru umetniški objekti, predstavljajo drugo stran simbolnih in vrednostnih transakcij, ki oblikujejo današnji svet. Med nesmiselnim umetniškim objektom in gledalcem se vzpostavi želja po osmišljanju, ki pa nikoli ni brezinteresna.

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 4. julija do 8. septembra 2017.Vstop v virtualno galerijo
  • Janez Vlachy in Leon Zakrajšek: Hatsu yuki - Prvi sneg

    Janez Vlachy in Leon Zakrajšek: Hatsu yuki - Prvi sneg

    V AS Galeriji tokrat gostimo dva avtorja, fotografa Janeza Vlachyja ter slikarja in grafika Leona Zakrajška. Njuno skupno sodelovanje sega že v leto 2003, ko sta prvič razstavljala na Japonskem, natančneje v Tokiu. Odločitev, da bo naslov razstave v japonskem jeziku, je logična posledica njunega razmišljanja, saj se njuna dela močno navezujejo na Japonsko in vzhodnjaško estetiko ter filozofijo. Naslov Hatsu yuki je simboličen; spominja ju na otroško pričakovanje in veselje ob prvem snegu, na osnovno človeško lastnost, pa tudi bistvo človeštva, tj. uživati v majhnih stvareh, deliti energijo, in jo prenašati na druge. Pravita, da ju prav zaradi njunega razglabljanja, ki temelji na majhnih stvareh, privlači Japonska s svojim principom pojmovanja estetike.
    Janez mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da princip japonske estetike upošteva ranljivost ustvarjalnega procesa in vztrajanje na preprostosti.
    Popolnost je delo narave, človek pa se mora zavedati svojih pomanjkljivosti. Pravi tudi, da je v današnjem času hitro razvijajoče se tehnologije ta misel še toliko aktualnejša, ker se zanemarja osnovni občutek za lepoto.
    Vlachyja zanima predvsem to, kako bi s čim manj besedami povedal največ. S fotografijami, za katere pravi, da so neke vrste zgodbe, si želi, da bi se dotaknil gledalca z iskrenostjo, s preprostostjo in tankočutnostjo. V njegovi fotografiji prevladujeta portret in akt; doda jima nekaj svojega. V prvi vrsti ga zanima obraz. Svoje modele spozna na cesti in jih nato povabi v fotografski studio, v katerem prevzamejo novo, drugačno identiteto. Zanimata ga psihologija ljudi in njihova sposobnost preobrazbe v studiu.
    Njegove fotografije ne težijo k popolnosti, kot je značilno za zahodno, predvsem ameriško kulturo. Vlachyjevi portreti so prave umetniške stvaritve. Zgodbe, ki na prvi pogled delujejo preprosto, sporočajo neki globlji smisel. Čeprav v njegovih fotografijah čutimo razgibanost, sproščenost in optimizem, pa je po drugi strani mogoče čutiti neko otožnost in melanholijo, kar avtor sam pripisuje svoji slovanski duši.
    Njegov talent so prepoznali v tujini. Umetnikove fotografije so objavljene v reviji Graphis Magazine, katere sedež je v New Yorku. V njej so objavljena dela največjih svetovnih fotografov, kot so: Herb Ritts, Albert Watson, Lisa Spindler in številni drugi; to pomeni tudi izjemno potrditev za ustvarjalca, saj je rezervirana le za najboljše na svetu.

    Leon Zakrajšek razstavlja nov cikel slik monotipij in japonske tehnike sumi. Zanj lahko rečemo, da je mojster japonskega slikanja in kaligrafije. Slika s starodavno japonsko tehniko sumi, ta pa izvira iz Kitajske in so jo na Japonsko prinesli zen budistični menihi. To je risanje s črnilom in z mineralnimi barvami na rižev papir. Tokrat Zakrajšek uporabi ročno izdelan papir.
    Podobe so izraz njegovih notranjih občutij in razmišljanj. V procesu risanja s tehniko sumi gre za neke vrste meditacijo; lahko bi rekli, da gre kar za obredno slikanje, saj je v budizmu umetnost povezana z duhovno prakso. Risba na belem papirju in preproste črne linije ustrezajo filozofiji zena. Ko opazujemo podobe, začutimo, da je poteza čopiča tekla sunkovito in hkrati natančno, z neizmernim občutkom za prefinjenost. Vsaka poteza je smiselna in ima svoj namen. Pomemben je zdajšnji trenutek in nič drugega. Govorica njegovih likovnih podob je stilizirana, osredotočena na bistveno. Bistvo nauka sumi je, da je manj več.
    V njegovih delih prevladujejo abstrakcija in geometrijski liki, predvsem krog ali enso. Krog pomeni popolnost in vesoljni svet, v katerem nič ne manjka in ni ničesar preveč. Gre za čisti minimalizem, ki izhaja iz japonske estetike, in je simbol zen budizma.
    V barvnem spektru prevladujejo črna, modra v več odtenkih in bela.
    Iskrenost in tankočutnost pa predstavljata nit, ki povezuje oba umetnika. Na svoj način izpovedujeta zgodbe, ki so na prvi pogled videti preproste, vendar so posledica temeljitih razmišljanj in rahločutne osebne izpovedi.
    Skupna jima je tudi modrost velikega renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, da je preprostost najvišja oblika razvozlavanja kompleksnosti, ki zahteva kristalno čisto misel in strogo začrtano pot.
    Pravita, da je njun koncept preprostosti v današnjem času kar malo pozabljen, spregledan, zato menita, da je naloga umetnika, da nas na to opozarja in da s svojo držo daje vzgled ter nas s tem dela močnejše, bolj humane.

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 28. marca do 16. junija 2017.

    Vstop v virtualno galerijo

  • Tina Dobrajc: Na senčni strani Alp

    Tina Dobrajc: Na senčni strani Alp

    Tina Dobrajc razstavlja nov cikel slik, ki jih je ustvarila v zadnjih treh letih. Razstava šestih del nakazuje novo temo v njenem slikarskem opusu.

    Osrednja tema je raziskovanje ženskih in feminističnih tematik v sodobnem prostoru, katerega glavni motiv sta ženski lik in tradicionalno slovensko okolje, okoli katerega se prepleta večina vizualne pripovedi razstave. Poleg ženskega lika so v njena dela vtkani še folklorni elementi, ki jih povezujemo s simbolom slovenstva, naroda, zapuščine in njegove miselnosti. Dobrajčeva se je osredotočila bolj na pojavno zaznavo ženskega lika in ne toliko na deklarativni feminizem. Skupna nit njenega raziskovanja sta ženska in njena vloga oziroma identiteta v družbi. Zaradi razvoja nekaterih nedavnih dogodkov, povezanih z ženskimi pravicami, se je umetnica odločila za tak naslov razstave, ki zajema pomembnejše poglede njenega ustvarjanja.
    Naslovi del so šaljivi, malce zbadljivi in jih uporablja že nekaj časa. Ti elementi pričajo, da je Dobrajčevi blizu filmsko kadriranje. Za slike uporablja filmski format, ker pravi, da omogoča bolj panoramski pogled. Velikokrat so njena dela podkrepljena še s podnapisi, kot to vidimo pri sliki z naslovom You don't belong to this century, kjer je napis »Let's go. To the cemetery?« vzet iz nekega filma o vampirjih, ki ga je gledala, in je povezan s t. i. evropskim filmom groze.
    Tudi naslov slike Chick Flick označuje filmsko popkulturo. Gre za t. i. ženske filme, v katerih so glavne junakinje prikupne, romantične, obsedene z moškim(-i) in poroko, ki se po navadi zgodi na koncu filma.
    Pravi, da prilepljene plastične rože dodatno poglabljajo antagonizem med klasičnim in popartističnim, med spoštovanjem toge tradicije in intimistično emancipacijo. Poudari, da »naslovov ne smemo jemati preresno, ker je v njih veliko šale in dajejo sliki neko ravnotežje med temačnostjo na eni in hudomušnostjo na drugi strani.«
    Podobe na njenih slikah izhajajo iz slikarskega realizma (figura, narava), prisotni pa so številni simbolični elementi, predvsem iz okolja, iz katerega izhaja (gore, Alpe, Triglav, kozorog, avba, čipka, križ …).
    Figure so postavljene v ospredje, velikokrat so delno gole. Golote umetnica ne prikazuje v seksualnem smislu, razgaljenost žensk odraža odnos sedanje družbe do žensk. Vsaka slika izhaja iz njenega življenja, je del njenega bivanja in okolja, iz katerega prihaja. Likovna govorica pomeni povezovanje klasičnega slikarstva s sodobnimi pristopi v umetnosti (multimedijske instalacije, zvok, video in fotografija, etnografski elementi, predmeti iz vsakdanjega življenja …). Barvna paleta sega od bele, sive in črne barve, vse do rdečih odtenkov. Opazna je igra kontrastov med svetlo in temno površino, ki da globino in oprijemljivost figuri in prostoru.
    Tina Dobrajc s svojimi deli opozarja na probleme sodobne družbe, na neenak položaj žensk v njej in tako po svoje prispeva k širjenju informacij, ki naj bi dosegle čim širši krog.

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 7. decembra 2016 do 17. marca 2017.

    Vstop v virtualno galerijo

  • Srdjan Živulović: Nedokončana zgodba

    Srdjan Živulović: Nedokončana zgodba

    Razstava nosi naslov Nedokončana zgodba in se dotika aktualne problematike begunstva. S to temo se ukvarja že več kot 25 let saj ugotavlja, da je begunska problematika ena najpomembnejših zgodb v njegovem življenju. Ko je slišal za begunce na turško - iraški meji, se je na pot odpravil brez oklevanja rekoč, »ko sem videl dvesto tisoč beguncev na platoju visoko v hribih, me je to zaznamovalo za celo življenje.«
    Begunska tematika se še ni končala in, kot je videti, se še nekaj časa ne bo, zato se je avtor tudi odločil za tak naslov.
    Begunska kriza se je Slovenije v lanskem letu, z odprtjem t.i. balkanske begunske poti, zelo dotaknila. Aktualna begunska kriza je zelo podobna situaciji po koncu 2. svetovne vojne, ko je bilo po svetu razseljenih več kot 40 milijonov beguncev. Namreč, begunska kriza, ki je leta 2015 dosegla najvišje število razseljencev doslej, se še povečuje zaradi vedno več kriznih žarišč po svetu (Afganistan, Irak, Sirija, Somalija, Sudan, če jih naštejemo le nekaj). Vsled tega se povečuje tudi število ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svojo domovino in poiskati zatočišče v državah, kjer ne pustošita vojna in nasilje. Lansko leto je bilo razseljenih 65 milijonov ljudi.

    Na razstavi je prikazanih 18 fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, vsa povezana s fotografiranjem beguncev.
    Prva in druga serija sta predstavljeni v črno-beli fotografiji, tretja v barvni.

    Prva serija sega v leto 1991

    Prikazuje Kurde, največji narod brez države, ki bežijo v Turčijo.
    Leta 1991 je čez iraške gore, v le nekaj tednih, v Turčijo zbežalo več sto tisoč iraških Kurdov pred nasiljem režima Sadama Huseina, ki pa je kljub operaciji ZDA, imenovana Puščavska lisica, ostal na oblasti. Na mejnem območju med Irakom in Turčijo je bilo leta 1991 okoli 550 tisoč, na meji z Iranom pa okoli 1,2 milijona beguncev.

    Druga serija je nastala od 1992. do 1994. in prikazuje bosansko in hrvaško vojno ter begunski val v Sloveniji.

    Avtor pravi, » da sta druga in tretja serija nastali tako rekoč na njegovem dvorišču. Gre za iste zgodbe ljudi, ki so zapustili svojo domovino. Domovina, ki je postala mačeha njim in njihovim otrokom.«
    Po razpadu Jugoslavije leta 1991 je begunski val iz balkanskih vojn Slovenijo dosegel kmalu po koncu osamosvojitvene vojne, torej poleti 1991. Takrat se je začela tudi vojna na Hrvaškem.
    Zaradi vojne po razpadu Jugoslavije je v Slovenijo konec leta 1991 pribežalo okoli 30 tisoč hrvaških beguncev, naslednje leto spomladi pa še 45 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine. Največ beguncev je v Slovenijo prišlo leta 1993. Poleg vseh teh, je bilo v Sloveniji še približno 25 tisoč neregistriranih beguncev, ki so živeli pri sorodnikih ali prijateljih, skupaj torej okoli 70 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine.
    Po najnovejših podatkih je v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije umrlo okoli sto tisoč ljudi, 1,8 milijona ljudi pa je pobegnilo z domov. Dve tretjini mrtvih so našteli med Bošnjaki, četrtino med Srbi, preostanek pa med Hrvati.

    Tretja serija je nastala leta 2015 in prikazuje begunce iz Sirije, Afganistana, Afrike, …, ki so prečkali Slovenijo na poti v druge članice EU.

    Iz te serije je tudi nagrajena fotografija. In kot je povedal avtor, je bila ena izmed zadnjih fotografij, ki jih je naredil tisti dan. (Bilo je 20. oktobra 2015). Ne da bi jo sploh pogledal, jo je avtor poslal direktno iz fotoaparata na Reuters. Zares jo je videl šele ponoči, ko je bila objavljena na straneh svetovnih medijev.
    Fotografija prikazuje begunce, ki so brez hrane in vode preživeli celo noč na prostem. Zjutraj so jih policisti pospremili na pot skozi vasi in polja do Centra za begunce v Brežicah, do prve spodobne postaje, kot je povedal. Po osem kilometrskem maršu iz Rigonc v Brežice je več kot polovica beguncev omagala ob ponovnem vzponu na nasip Save. Policisti so sprva na poljih ob poti puščali obnemogle in bolne, kasneje pa so izpraznili svoja vozila in te begunce peljali v Brežice.
    Kljub grozi, ki jo je avtor videl, pravi, da je to ena njegovih najljubših fotografij iz te serije, saj izpričuje neko prihodnost teh nesrečnih ljudi.
    Kot fotoreporterju mu je ob vseh teh tragičnih usodah težko, a meni, da gredo ljudje na bolje, v mir, in da s svojimi fotografijami lahko pokaže, da je vojna nekaj najbolj groznega na svetu.
    Po prejetju prve nagrade leta 1989 si je rekel, da ne bo več pošiljal fotografij na natečaje. Pravi: »zmagovalno fotografijo so poslali iz redakcije Reutersa. Sem zelo vesel in počaščen, da sem letošnji prejemnik Pulitzerjeve nagrade, vendar bi bil bolj vesel, če bi vsi ti begunci lahko živeli srečno na svojih domovih.«

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 15. septembra do 1. decembra 2016.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Nagrajenci skupine OHO: Mark Požlep

    Nagrajenci skupine OHO: Mark Požlep

    Razstavo je umetnik poimenoval Biografija objektov. Na razstavi so prikazana dela zadnjih sedmih let umetnikovega ustvarjanja. V zadnjih letih predstavlja slikarstvo vzporedno prakso v umetnikovem ustvarjanju. V odnosu do drugih projektov to pomeni, da nastaja slika v studiu kot spremljajoča, vzporedna praksa njegovih drugih projektov, ki nastajajo zunaj ateljejskega prostora. Slika je vseskozi prisotna v ateljeju in na platnu se vrstijo razmišljanja, okolica, vtisi, utrinki tako, da je mogoče s slik razbrati delčke drugih projektov, ki so v slikarskem procesu sestavljeni v nove celote.
     
    Na razstavi so predstavljena štiri večja dela, ki so nastala v letih 2009 do 2013, in nova serija slik, imenovana Biografija objektov/The Biography of Objects iz leta 2016.
    Biografija objektov je serija petih slik, ki se bo še nadaljevala. Serija temelji na avtorskih dokumentarnih fotografijah okolja. Okolje, ki ga vidimo na fotografijah, zaznamujejo človekovi posegi, a človeka na fotografijah ni. V procesu so fotografije v postopku dekolažiranja večplastno nanesene na platno. Plasti istega posnetka se multiplicirajo in gradijo slikarsko površino. S to tehniko se nadaljuje plastenje podob in njihovo sobivanje.
    Krogotok človeškega bivanja je zaznamovan z dokazovanjem in merjenjem moči. Kot arhetip moči je umetnik izpostavi grško-rimsko rokoborbo.
    Posamezno sliko zaznamuje pet ekspresivnih risb, ki prikazujejo pet različnih rokoborskih pozicij. Umetnik je z laserskim rezalnikom nanašal risbe na pleksisteklo, ki prekriva sliko.

    Razstava je bila na ogled od 7. julija do 8. septembra 2016.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Arshak Sarkissian: Sodobni človek/Contemporary man

    Arshak Sarkissian: Sodobni človek/Contemporary man

    Umetnik je razstavo poimenoval "Contemporary Man", ker govori o sodobnem človeku, ki skuša ponovno obnoviti povezavo med resničnim in fantastičnim. Na razstavi so predstavljena dela iz obdobja zadnjih petih let umetnikovega ustvarjanja.

    Z umetnostjo Arshaka Sarkissiana sem se prvič srečala pred dvema letoma in njegova umetnost me je takoj navdušila,  še posebej, ko sem si ogledala film, ki je bil posnet leta 2003. Prikazoval je mladega, še ne 22-letnega umetnika pri ustvarjanju skulptur iz žice in papirja. Človek težko verjame, s kakšno lahkotnostjo je ustvarjal like, ki so imeli človeške in živalske podobe v gibanju, katerih izrazi so bili ekspresivni. Že takrat si lahko občutil izjemno nadarjenost mladega, vsestranskega umetnika, ki se z leti le še stopnjuje. Svojo prvo samostojno slikarsko razstavo je imel, ko je bil star komaj 18 let.

    Ustvarja v različnih umetniških zvrsteh, kot so: grafika, risba, slikarstvo in kiparstvo. Njegovi liki najprej nastanejo v grafiki, in če je z njimi zadovoljen, zaživijo še v sliki in/ali kipu. 
    Zanima ga klasična umetnost, še posebno renesansa, ki je vplivala na njegovo slikarstvo. To je še zlasti vidno v njegovem natančnem pristopu do risbe.

    Drug pomemben dejavnik, ki ga privlači v renesansi, je sinteza elementov resničnega in magičnega oziroma čarobnega. Umetnik verjame, da obstaja vzporedno več svetov, ki so lahko prav tako resnični, kot je resnična fizična dimenzija. Pravi, da obstajajo svetovi, ki jih ustvarjata umetnost in literatura. Resničnost, ki je ustvarjena na njegovih slikah, razume kot dejstvo. 
    Figura in barva sta ključna elementa njegovega slikarstva. Svet njegovih slik je poln teatralnosti in je postavljen na glavo. Uprizoritve na slikah so razgibane, figure pogosto stilizirane, z izraženimi kompozicijami. 
    Umetnik je navdušen nad raziskovanjem človekovega vedenja ter skuša v resničnosti in človeški naravi dobiti izraznost ali, kot jo imenuje, osebnost. 
    V svoji umetnosti se osredotoča na človeka in to, kar je človeško. Pošastnost, ki jo nemalokrat začutimo v njegovih upodobitvah klovnov, izhaja ravno iz majhnosti človeškega uma. Zanimajo ga ljudje, ki nosijo v sebi več plasti osebnosti in so sposobni raziskovati ter se spreminjati. 
    Osebe na slikah so ekscentrične, večbarvne in se gibljejo onkraj dolgočasja. Pomembno vlogo v njegovem slikarstvu imajo tudi živali, ki v slike vnašajo dodatno izraznost, zato so njegovi liki velikokrat skupek človeškega in živalskega, kot npr. mož s petelinjo glavo, oseba s konjsko glavo ali z zajčjimi ušesi … Obrazi so ekspresivni, in kot da se zavedajo resničnosti, strmijo v nas z grozečimi očmi. 
    Pravi, da vsako sliko začne delati, kot da gre na neko novo potovanje, in nikoli ne ve, kam ga bo to pripeljalo. 
    Njegova želja je, da bi bila razstava v prostorih AS Galerije nekaj novega in da bi spodbudila njegovo umetniško raziskovanje za nadaljnje delo. Iz izkušenj namreč ve, da mu novo, tuje okolje omogoča, da se znebi rutine in ponavljanja. 

    Petra Bizilj Silva, kustosinja razstave

    Razstava je bila na ogled od 12. aprila do 30. junija 2016.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Arne Hodalič: Izginjajoča ljudstva reke OMO

    Arne Hodalič: Izginjajoča ljudstva reke OMO

    Pristine Ethiopia (Neokrnjena Etiopija) je ustvarjalni fotografski projekt z namenom predstaviti etnične skupine in ljudstva, ki živijo na vzhodnem in zahodnem bregu reke Omo ter v bližini jezera Turkana. Fotografije so bile posnete na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred stoletji. Fotografije so zanimive vizualno pa tudi z antropološke perspektive. 

    Osnovna ideja je bila fotografirati ljudi v prenosnem studiu, ki omogoča ponovljivo osvetlitev studijske kakovosti, ne glede na položaj sonca in razpoložljivo svetlobo. Projekt je neke vrste poklon ikoničnim fotografijam Indijancev avtorja Edwarda S. Curtisa. Delal sem v sodelovanju s kolegico in z nadarjeno studijsko fotografinjo Katjo Bidovec. Za ta namen sva uporabljala prenosni črni šotor in dve močni studijski bliskavici, tako da sva lahko zelo natančno osvetljevala portrete naključno izbranih predstavnikov posameznih ljudstev. Želela sva dobiti učinek, kot da bi bile fotografije posnete v pravem fotografskem studiu, čeprav je bilo fotografiranje izvedeno na zelo oddaljenih in težko dostopnih območjih ter v zelo težkih razmerah.  

    Etnične skupine in njihova kultura postopoma izginjajo zaradi obsežnega namakanja in projektov hidroelektrarn vzdolž reke Omo, zato najino delo vidim ne le kot fotografski projekt, ampak tudi kot sociološki in antropološki prispevek prihodnjim generacijam. Ljudje na fotografijah so bili izbrani naključno in ničesar nismo dodali ali odstranili z njihovih oblačil, oprave ali predmetov, ki so jih imeli s seboj med fotografiranjem. 

    Razstava je bila na ogled od 7. januarja do 1. aprila 2016.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Jurij Kalan: Srečevanja

    Jurij Kalan: Srečevanja

    Jurij Kalan se je rodil 28. marca 1961 v Kranju. Leta 1990 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo pri prof. Metki Krašovec.
    Motivika Jurija Kalana je prepoznavna in značilna za njegovo slikarstvo. Gre za upodobitve ožje in širše družine, prijateljev in znancev.
    Slika v tehniki oljnega slikarstva na platno ali les. V njegovih likih zaznamo paleto medčloveških odnosov.
    Živi in dela kot samostojni umetnik v Ljubljani.

    Razstava je bila na ogled od 17. septembra do 31. decembra 2015.Vstop v virtualno galerijo
  • Nagrajenci skupine OHO

    Nagrajenci skupine OHO

    Razstava nagrajencev skupine OHO je namenjena mladim vizualnim umetnicam in umetnikom, ki ustvarjajo v vizualnih medijih slikarstva, kiparstva, fotografije, instalacij, performansa in novih medijev.
    Jubilejno, deseto nagrado sta letos prejela Lenka Đorojevič in Matej Stupica, ki razstavljata v AS Galeriji. 

    Lenka Đorojević (1982) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Trebinju v Bosni in Hercegovini, dodatno pa se je izobraževala na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu. Leta 2013 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. S samostojnimi ali skupinskimi projekti, intervencijami in razstavami sodeluje doma in v tujini. Je soustanoviteljica Društva za zvočno in vizualno umetnost OFFTIR.

    Matej Stupica (1987) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, v Ljubljani. Je intermedijski ustvarjalec, ki deluje na področju vizualne umetnosti in večmedijskih instalacij. Kot ilustrator redno objavlja v sobotni prilogi časopisa Dnevnik, Objektiv. Za delo na vizualnem področju je leta 2008 prejel Nagrado ALUO za posebne umetniške dosežke, leta 2011 pa študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo. Sodeloval je na več skupinskih in samostojnih razstavah. 

    Razstava je bila na ogled od 2. julija do 30. avgusta 2015.
    Vstop v virtualno galerijo
  • Silvester Plotajs Sicoe, Sla po življenju

    Silvester Plotajs Sicoe, Sla po življenju

    Silvester Plotajs Sicoe, slovenski slikar in grafik. Rojen je 12. aprila 1965. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tam je nadaljeval podiplomski študij pri profesorju Gustavu Gnamušu iz slikarstva in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Je dobitnik številnih nagrad in priznanj. V Ljubljani deluje kot svobodni umetnikVstop v virtualno galerijo
  • Kiki Klimt, Osvetljevanje realnosti

    Kiki Klimt, Osvetljevanje realnosti

    V AS Galeriji bo vse do 1. aprila 2015 na ogled razstava umetnice Kiki Klimt, Osvetljevanje realnosti

    Na razstavi je predstavljenih 26 del. Večina ilustracij je iz otroške literature. Poleg otroških ilustracij sta predstavljeni tudi dve risbi, ki sta še posebno zanimivi, in sicer portret znane balerine Pie Mlakar in prve slovenske ženske akademske slikarke Ivane Kobilce. V obeh delih se čuti vpliv secesijskega slikarstva, katerega najpomembnejši predstavnik je bil avstrijski slikar Gustav Klimt, s katerim si umetnica deli priimek.Vstop v virtualno galerijo
  • 20 let skupine KD

    20 let skupine KD

    »Pogumno smo si utrjevali pot na slovenskem finančnem trgu in tudi na trgih v tujini. Delali smo velike korake na vseh področjih našega delovanja in nemalokrat sprejemali odločitve, ki so bile nekaterim na prvi pogled prenagljene. In znali smo priznati tudi napake, se umakniti, analizirati in začeti ponovno graditi. Danes, po dvajsetih letih, smo še vedno tukaj. Naš pogum gre v korak z zaupanjem, da delo opravljamo dobro. Z zaupanjem, ki si ga delimo zaposleni v celotni Skupini KD in ki si ga delimo z našimi poslovnimi partnerji ter strankami. Naš cilj ni samo preživeti; naš cilj je živeti in rasti. Imamo znanje, pogum in zaupanje. Že 20 let.«Vstop v virtualno galerijo